Svet se ziblje na robu prepada – čas je za prebujenje v svobodo tvoje prave narave

Trenutno stanje na našem planetu je vse prej kot rožnato. Človeštvo je kolektivno, s svojimi mislimi in dejanji pripeljalo svet v katerem bivajo in družbo, ki smo jo ustvarili na sam rob propada. Sebičnost, neskončna požrešnost in z njo povezano potrošništvo, sovraštvo ter strahovi, ki naštetemu služijo kot podlaga so se šele v zadnjem stoletju, ko je človek resnično razpletel svoje lovke po celem globusu, pokazali v vsej svoji “veličini”. Kot kolektivna manifestacija te norosti ni težko razumeti zakaj je planet kot tak voden s strani psihopatov, ki empatije ne premorejo – a vse to je zgolj odraz trenutnega nivoja človeške zavesti in ne vzrok naših težav.

Tegobe človeštva pa imajo svoj vir. Ta vir je skoraj popolna ignoranca in nezavedanje prave narave človeške in kolektivne Biti. Je popolna pozaba tega, kar ljudje in konec koncev celoten Kozmos pravzaprav je v svoji najgloblji obliki.

O čem govorim? Govorim o Tebi. O tem kdo misliš, da si in kdo si v resnici.

Dovoli si, da se v tem trenutku ustaviš in si pustiš, da zgolj si. Ostani v tej navzočnosti, tej prisotnosti za trenutek in si dopusti da vsaj za zdaj spustiš vsako zavedanje preteklosti ali prihodnosti, vsako misel, čustvo, celo svojo lastno identiteto.

Bodi pozoren kako sta preteklost in prihodnost zgolj aspekta uma, medtem ko je to, kar je prisotno tukaj, brezčasno. Ob tej brezčasnosti je prisoten tudi mir, spokojnost, tišina. Morda je v tem trenutku občutek te spokojnosti zelo blag, ampak nekje na obrobju zavesti je vedno prisoten – dovoli si, da ga opaziš in začutiš.

Na dan bodo morda prišle misli, čustva, telesne senzacije, slike v umu….ki kličejo po tem, da se jih zaveš in integriraš. Če se jih zaveš, se bo zgodilo prav to – razblinile se bodo v luči tvojega zavedanja, ostala bo mir ter vpogledi, ki jih je integracija dela tvojega bitja (v obliki misli, čustva, prepričanja) prinesla. Prišlo bo globlje razumevanje sebe, sveta ter s tem potencialna pot delovanja, ki je v stiku z in vodi v še večjo razširitev notranje svobode, ki se je porajala.

To kar si ne potrebuje nikakršnih čustev, misli ali prepričanj, da je. To kar si je, ob natančnem opazovanju, obstoj sam, Bit sama. Vsakršna integracija misli in čustev ter njihovo razblinjanje z zavestjo te bo tako pripeljalo do globlje izkušnje sebe kot brezpogojne svobode.

Bit, zavest, ki je tvoja osnovna narava in podlaga za vse ostale izkušnje ima okus po svobodi, ljubezni, po miru. Le ti se na začetku porajajo zelo blago, a se z raztapljanjem in integracijo vseh miselno-čustvenih aspektov sebe, ter fokusom na svojo globljo naravo počasi jačajo. Kot sonce s svojo energijo pomaga semenu vzkliti v drevo, so žarki tvoje zavesti tisti, ki pomagajo rastoči notranji svobodi, da se izrazi v celoti in tako tlakujejo pot samorealizaciji.

Ta realnost izza uma je vedno prisotna, a ker smo vsi stalno zatopljeni v svet, njegove čare in grozote, jo zgrešimo. Morda jo uzremo za trenutek ob sončnem zahodu, ob poljubu, smehu s prijatelji, rojstvu otroka,…ter takrat ko se svet postavi točno tako kot si želimo. A to svobodo kmalu spet izgubimo, s tem ko jo zameglijo čustva in misli omejitev, ki jim slepo verjamemo. Tudi takrat ko svoboda pride pa pripišemo njeno vzročnost zunanjim dogodkom, kljub temu, da je resnični vir svobode naša prava narava – svoboda, ki se pojavi, ko zunanji dogodki na tak ali drugačen način utišajo naš omejeni um in dovolijo, da postane očitno kar je za njim.

Metafizični idealizem – zasnova sveta, kjer je zavest primarna

Ne samo skozi izkušnjo, tudi skozi empirično znanost in logiko se da gladko razložiti kako je zavest ali Bit podlaga celotne realnosti, ter naša najgloblja narava, medtem ko so vse manifestacije v svetu zgolj vibracije ali začasna “vzburjenja” te zavesti.

Osebno mi je najbližja metafizična postavka sveta filozofa Dr. Bernarda Kastrupa, ki v mnogih svojih delih predstavi zelo rigorozno multi-disciplinarno ontologijo, kjer je zavest ontološki primitiv (ali baza celotne realnosti). Žal njegove knjige niso prevedene v slovenščino – a sigurno je najbolj dosledna The Idea of The World, ki je pravzaprav njegov doktorat z dodanimi komentarji. Prav ta doktorat pa je tudi na voljo brezplačno na spletu tukaj.

Implikacije kvantne mehanike tako zelo močno kažejo na realnost, ki je mentalna ter brez dvoma neposredno odvisna od opazovanja (a kaj je tukaj opazovalec? Konec koncev celoten obstoj kot zavest sama, skozi svoje mnoge individualizirane aspekte – vključno s tabo, mano ter mravljo, ki se sprehaja po cesti 😉 ). Nevroznanstvene raziskave med uporabo psihedeličnih substanc tudi potrjujejo zgornjo tezo, saj kažejo, da je možganska aktivnost med nekaterimi najbolj živimi, ekspanzivnimi in poglobljenimi izkušnjami dejansko znižana (predvsem nevronski korelati zavesti), kar kaže na to, da možgani ne ustvarjajo zavesti (podobno kažejo raziskave pri katerih je posledica možganskih poškodb ali prizadetosti dejansko bogatejše doživljanje sveta ter občasno tudi savantske sposobnosti). Po najbolj smiselni in znanstveno varčni razlagi v skladu z Ockhamovo britvijo materializem, ki pripisuje svet zunanjim abstrakcijam izven zavesti ter nima sam razlage za kvalitativno izkušnjo zavesti, ter panpsihizem, ki ga pestijo drugi problemi, ne prideta blizu metafizični postavki idealizma (kjer svet primarno je zavest), če je le ta pravilno zasnovana.

Svoboda enega, svoboda vseh

A resničnen mir in svoboda ostajata kljub pomenu empirične znanosti še vedno zgolj v direktnem izkustvu. Zato ni potrebno spreminjati metafizičnih prepričanj ali pa sploh imeti kakršnakoli prepričanja. Prav nasprotno – mnogo boljše je opaziti vse kar nam um ponudi ter le to integrirati in razbliniti, v trdna prepričanja pa podvomiti in jih s tem odpeti iz našega zavedanja, spustiti iz našega trdnega prijema. Kar ostane kot podlaga vseh izkušenj, kar se nikoli ne spremeni, je bistvo.

Kar razlagam je bistvo meditacije, a hkrati veliko bolj obširno kot katerakoli meditacija. Gre se za dojemanje sveta samega kot meditacije, kot neizmernih sanj, ki se dogajajo v skupnem umu enega, fundamentalno enotnega, a kljub temu individualiziranega opazovalca, ki ni v svojem bistvu nikoli omadeževan s strani svojih sanj. Doživete fizične oblike so tako konec koncev kvalitativno iste kot misli in čustva, razlikujejo se le v hitrosti svoje minljivosti.

Svet se morda pomika proti kaosu, a tebi ta pot ni potrebna. Zunanji izzivi se bodo še vedno pojavljali, a ko se identifikacija z Bitjo povečuje se relativni pomen zunanjih okoliščin zmanjša. Sreča je tako vedno bolj videna kot izhajajoč iz zavesti same, ne kot posledica našega odobravanja ureditve zunanjih struktur, ki so konec koncev vedno minljive, nestabilne in iznad naše popolne kontrole. Ob poglabljanju te realizacije pa se poglobi tudi zmožnost uspešnega delovanja v svetu – ko se relativni svet oblik ne zdi več tako pomemben, potem se tudi strah pred sodelovanjem v njem, strah pred izgubo ali bolečino, zmanjša. Poveča pa se kreativna moč, ki je zdaj utirjena s celoto.

Tako je konec koncev spoznanje svoje resnične narave tudi spoznanje ultimativne enosti Kozmosa. In ta enost se doživlja kot brezpogojna ljubezen, spoznanje bistva sebe v drugem in obratno.

Skozi to spoznanje ne boš pomagal zgolj sebi ampak celotnemu planetu in stvarstvu kot takemu. Na širšem nivoju moči porajanja svobode in ljubezni ni težko razumeti – namreč vso razmišljanje in delovanje je odvisno od stopnje zavedanja. Če je tako zavedanje razširjeno in izhaja iz globlje identifikacije z našo večno naravo, potem bo vse kar izhaja iz te točke neskončno bolj pozitivno ter produktivno kot nekaj kar izhaja iz zavesti ločenosti, strahu, jeze ter ozke identifikacije z egom in telesom. Oboje je resnično tako na individualnem kot na kolektivnem nivoju – saj sta oba intimno povezana.

S to realizacijo si en individuum, en posameznik, ki je okusil svobodo ter doživel izkustvo izjemnega pomena. Kot bi rekel Buda – začel si svoje prečkanje čez reko, na drugo stran obale.

Tvoje trpljenje in bolečine, tvoja senca ne bo izginila čez noč, tvoje omejitve ne bodo magično izbrisane iz podzavesti. A pognal boš korenine globoko v zemljo, ter tako mnogo lažje prevetril nevihte na površju. Našel boš točko varnosti, brezčasnost večnega Zdaj, ki je prisotnost sama, kjer boš nevšečnosti in omejitve lahko počasi razblinil in razkril navzočo svobodo v vsej svoji veličini.

In ta prisotnost, ta svoboda, si ti.