Vprašanja – ključ do podzavesti, svobode in najglobljega jaza

Kdo sem jaz?
Kaj manjka temu trenutku?
Ali si lahko dovolim videti možnost, da sem dovolj in imam dovolj?
Ali si lahko dovolim, da sprejmem situacijo, v kateri sem se znašel?
….

Vprašanja. Vprašanja so izjemna stvar, če želimo upravljati s svojim umom, se soočati s podzavestnimi blokadami, čustvi in prepričanji, ki nas omejujejo – in nasploh prispeti do večje notranje svobode, sreče in miru.

Ko postavimo svojemu umu vprašanje in v tišini počakamo na odgovor (ki se lahko pojavi takoj ali pa šele čez nekaj časa), usmerimo svoj fokus na lastno podzavest in dovolimo, da na dan pride informacija, misel, čustvo ali prepričanje, ki smo ga iskali. S tišino po postavitvi vprašanja preusmerimo našo pozornost navznoter ter ustvarimo vrzel v mislih in s tem dovolj notranjega prostora, da lahko jasno zaznamo odgovor, ne glede na to v kakšni obliki se pojavi.

“Kdo sem jaz”?

Verjetno eno izmed bolj znanih vprašanj v duhovnih in ezoteričnih krogih, je – “Kdo sem jaz?”, ki vodi do samega bistva.
Zgolj s tem vprašanjem lahko popolnoma presežemo vse vidike uma ter telesa in se zazremo v našo najglobjo naravo, ki je pravzaprav neopisljiva svoboda, mir… bit sama.
Lahko se torej vprašamo “Kdo sem jaz?” in vsak odgovor, ki nam ga um ponudi, spustimo (od imena, do kakršnihkoli vlog, ki jih igramo ali pa idej in prepričanj, ki jih imamo o sebi, ter svoje osebnosti…), ali pa se preprosto vprašamo drugo vprašanje, ki nam omogoči lažje opuščanje – “Ali sem jaz ta misel/čustvo/prepričanje, ali sem jaz tisto, ki to opazuje/se tega zaveda?”.
Tako počasi spustimo vse percepcije o sebi in ostane le praznina – praznina polna miru, svobode in ljubezni.

Opuščanje z vprašanji

No, poleg tega vprašanja, ki je za mnoge preveč direktno, (saj je um ponavadi zelo nemirna tvorba in je takšno samoizpraševanje lahko precej zahtevno) obstaja še ogromno drugih vprašanj, ki si jih lahko postavimo in tako pridemo do globljih spoznanj o sebi, svetu, našem življenju… ali pa ozavestimo in spustimo karkoli nas omejuje (ponavadi, ko storimo eno, kmalu spontano sledi drugo – spuščanju elementov iz podzavesti skoraj vedno sledijo nova spoznanja in vpogledi na vseh področjih)

Eno izmed najpreprostejših vprašanj (oz. serij vprašanj), je – “Ali si lahko dovolim, da to misel/čustvo/sliko/senzacijo spustim?”. Že prvo je lahko dovolj, le temu pa lahko tudi sledi “”Ali si želim to spustiti?” in pa – “Kdaj?”.

To je serija vprašanj, ki daje osnovo sistemu Sedona Metoda, ki ga sam pogosto uporabljam in ga večkrat omenjam v blogu.
Pri prvem vprašanju se soočimo z našo zmožnostjo spustiti element naše podzavesti (ali lahko?), z drugim našo željo (ali si želim?) s tretjim pa zadevo umestimo v čas in se vrnemo v sedanji trenutek (kdaj?), ki je edini čas ko lahko karkoli spustimo, saj so vsi problemi vedno povezani s preteklostjo ali prihodnostjo.

Vsa vprašanja si postavimo in počakamo na odgovor. Ni pomembno ali je odgovor “da” ali “ne”(ali pa časovno v prihodnosti ali pretklosti, pri zadnjem vprašanju), pomembno je da se v celoti zavemo tega odgovora in se mu ne upiramo.
Pri odgovoru “da” se preprosto zavemo naše želje in zmožnosti opuščanja in tako zadevo spustimo. Če je odgovor “ne” pa se zavemo našega notranjega upora ali pa ostalih konfliktnih misli in čustev (ki nam preprečujejo spuščanje) in se jih s tem zavemo ter tako sprostimo (vsako zavedanje brez upiranja povzroči nevtralizacijo čustev, ki je pa lahko tudi zelo minimalna zato tega pogosto ne opazimo, sploh če je čustvo/senzacija globlje narave).

Ta osnovna tri vprašanja lahko tudi preoblikujemo. Če nam opuščanje ne diši, lahko preidemo na sprejemanje (v osnovi je zadeva podobna, oboje da enak končni rezultat).

Torej:
1.”Ali si lahko dovolim, da to misel/čustvo/sliko/senzacijo sprejmem?” (lahko tudi npr.: “Ali lahko dovolim da ta misel/čustvo/slika/senzacija obstaja in je kakršna je?” )
2.”Ali si to želim?”
3.”Kdaj?”

Obstaja vprašanje za vsako situacijo

Vprašanja so izjemno orodje. Če se boste sami malo poigrali z njimi boste videli, da kakršnakoli iskrena oblika samoizpraševanja (sploh kjer je namen osebna in duhovna rast) vodi do velikih rezultatov, večje notranje svobode in globokih spoznanj.

Če želimo npr. priti do vira kakega globokega čustva, prepričanja ali notranjega programa se lahko preprosto vprašamo “Kaj je vir tega čustva/prepričanja…?” “Kaj me pri tem resnično moti?” “Ali si lahko dovolim da grem globlje v to čustvo/prepričanje/misel in vidim od kod izhaja?”.
Če se ne zadovoljimo z začetnimi odgovori, ki nam jih na dan vrže naša podzavest, jih spustimo in pogledamo globlje, lahko hitro pridemo do globokih problemov in pogosto tudi travm iz otroštva, ki so velikokrat lahko vzrok za mnogo težav (psihičnih in fizičnih), ki jih imamo v odraslem življenju.

Vprašanje si torej preprosto zastavimo, počakamo na odgovor v notranji tišini in ko pride odgovor na dan ga, če čutimo da je preveč površinski in ne sega v globino našega bitja, preprosto spustimo in si vprašanje zastavimo ponovno, dokler ne pridemo do bistva.

Vse skupaj delamo seveda po lastnem občutku in intuciji, sami bomo vedeli kdaj se dotaknemo bistva problema ali pa pridemo do intuitivno globokega spoznanja ali odgovora.
Je pa res, da prvih par odgovorov nedvomno izhaja iz površinskega uma, tako da moramo vsakemu samoizpraševanju nameniti vsaj nekaj časa.