Brezpogojno sprejemanje sebe (samosprejemanje in samozavest)

Tema o brezpogojnem sprejemanju sebe oz. samosprejemanju je dandanes bistvenega pomena – predvsem v naši mali državici, kjer se zdi, da ljudem nasploh primanjkuje samozavesti in vse premnogo ljudi nosi v sebi manjvrednostni kompleks, občutek da smo manj kot drugi, ter podzavestno prepričanje, da so tujci, v večjih in “močnejših” državah nekako boljši od nas.

Poleg kolektivnega občutka manjvrednosti kot država, pa je vsekakor le ta tudi prisoten na individualnem nivoju (kot povsod po svetu) in se kaže v najrazličnejših oblikah, pogosto kot jeza do drugih, zavist, žalost ipd…

Brezpogojno samosprejemanje je namreč osnovni temelj samozavesti, brez le te pa dandanes zelo težko shajamo in stežka normalno gojimo odnose z ljudmi okoli nas.

Prav zato je brezpogojno sprejemanje sebe tako pomembna tematika – ob polnem samosprejemanju se razvije tudi sočutje in ljubezen do sebe, ter s tem avtomatično tudi zmožnost sprejemanja in občutek sočutja do drugih ljudi.
Naši medsebojni odnosi so zrcalna slika našega odnosa do sebe – lastnosti, ki jih ne maramo pri drugih, so vedno enake tistim, ki jih potihem sovražimo in zavračamo v naši lastni osebnosti.

***Če mi ne verjamete na besedo, naredite preizkus – najdite lastnost, ki jo resnično prezirate pri nekomu ki ga poznate, nato pa se zazrite vase in iskreno, brez sprenevedanja ali laganja sebi odgovorite na naslednje vprašanje: “Ali lahko to lastnost najdem tudi pri sebi, v svoji osebnosti, v svojem življenju?”. Če ste odgovorili iskreno boste videli, da je brez dvoma prisotna, četudi le kot neznaten del vašega “jaza”, a ste jo že zdavnaj potlačili in zasovražili, zdaj pa vašo jezo projecirate navzven in jo ne morete prenašati pri drugih.

Zavračanje kateregakoli dela nas ima katastrofalne posledica za naše psihično in fizično počutje. Ob upiranju kateremukoli delu lastne osebnosti ali telesa, se naša zavest skrči, saj del našega bitja zavrnemo, se odtujimo od njega in ga tako poizkusimo “ločiti od lastnega jaza”, pretvarjamo se torej (oz. se prepričamo), da preprosto ni del nas.
Ker pa to seveda ne drži se naše zavedanje skrči do take mere, da tega dela sebe, preprosto več ne opazimo. A kljub temu še vedno obstaja, v naši podzavesti, ter konstantno vpliva na vse naše odločitve, misli, čustva, prepričanja in delovanje v svetu.
S tem ko ga zanikamo ga nikakor tudi ne “izničimo” – “izničimo” oz. nevtraliziramo ali sprostimo ter tako presežemo ga lahko zgolj in samo s SPREJEMANJEM.

 

 Tisti, ki verjame vase, ne rabi prepričevati drugih,
tisti, ki je zadovoljen s sabo, ne potrebuje zunanje potrditve,
tisti, ki se sprejme, je sprejet s strani celega sveta. 

Lao Tzu  (Tao Te Ching)

In kaj pravzaprav je sprejemanje sebe oz. kako ga lahko izvajamo v praksi?

Vaš “jaz” je sestavljen iz vaših misli, čustev, prepričanj, spominov, vašega telesa, osebnosti …ipd. – brezpogojno samosprejemanje pomeni zavedanje in sprejemanje vseh naštetih elementov vašega bitja, torej zmožnost pogledati vaš notranji svet ter vaše telo v celoti in opuščanje vsakršnega obsojanja, zavračanja ali negativnosti, ki ga nosite v sebi.
Takšno sprejemanje se najlažje izvaja v obliki meditacije, kjer se sprostimo, našo pozornost usmerimo na dihanje ter v naše zavedanje povabimo vse misli, čustva, prepričanja, telesne senzacije…. povezane z našo predstavo samih sebe, ki pridejo na dan in se jim ne upiramo. Tako jih sprejmemo in s tem tudi začnemo postopek samosprejemanja ter s tem pridobimo drugačen način razmišljanja in videnja samega sebe.
Takšno “meditacijo” se seveda lahko (in je nedvomno koristno) izvaja tekom celega dneva – vse kar pride na dan tekom dneva (torej vse naše misli, čustva, prepričanja…ki oblikujejo našo samopredstavo) v naše zavedanje, čemur bi drugače rekli “ne”, sedaj preprosto rečemo “da” – s tem ta aspekt našega bitja integriramo in neprijeten občutek upiranja se raztopi, zamenja ga občutek veselja, sproščenosti in miru.
(za več o meditaciji in pravilnem dihanju si poglejte naslednja dva članka –
Kaj je meditacija?   in   Dihanje, rešitev za notranji nemir)

Kot vidite je zadeva sila preprosta, a hkrati pogosto precej zahtevna, saj nas je večina navajenih razmišljati in delovati drugače, se upirati našim čustvom, mislim…in tako gojiti upor, jezo in podzavetno agresijo do sebe in drugih.

Kljub temu, da je vsak začetek težak, pa se da tudi tako navado spremeniti – s konsistentno prakso, zavedanjem, voljo in dovolj veliko željo po spremembi, lahko brezpogojno sprejemanje sebe oz. samosprejemanje postane naš naravni način delovanja, kar pa ima neverjetno količino pozitivnih posledic – notranji mir, samozavest, veselje, sočutje do sebe in drugih ter boljše fizično zdravje in odnosi z ljudmi v vašem življenju.

Če vam je članek všeč ga lahko s pomočjo povezav spodaj delite s
prijatelji na Facebooku, Twitterju, Google+…. in pustite
komentar. 

You may also like...

1 Response

  1. Stef says:

    se strinjam z navedenim.

    Blog mi je všeč, shranjen.