Potlačena čustva in soočanje z njimi

>Članek na temo:Potlačena čustva in soočanje z njimi ter uvod v preprosto sprostitev emocij

Strah, jeza, žalost, apatija, dolgčas, sovraštvo, prezir, obup…. so čustva, ki nas v življenju pogosto zajamejo in nam tako ali drugače posredujejo sporočila in informacije o zunanjem svetu in našem odnosu do njega. Če vozimo po cesti 200km/h, skačemo s padalom ali kako drugače izzivamo srečo in ogrožamo življenje sebi in drugim, nas bo verjetno strah – prevzelo nas bo čustvo, reakcija v telesu, ki nam želi sporociti, da smo v nevarnosti. Da smo v nevarnosti ali pa so v nevarnosti naši bližnji nam sporoča tudi jeza – edina razlika je, da je pri strahu sporočilo “beg“, medtem ko je pri jezi sporočilo -“boj“.

V zdravem organizmu negativna čustva ne morejo obstajati več kot nekaj minut – ko oseba začuti emocijo in s tem dobi informacijo, ki jo le ta hoče posredovati, se živcni sistem umiri in čustvo se nevtralizira.

A v današnjih časih se zadeve odvijajo povsem drugače. Ljudje se čustev bojijo in jih tako, namesto, da bi jih začutili in s tem sprostili, potlačijo v svojo podzavest in tako ohranijo pri življenju še dolga leta. Tako so potlačena čustva (in prav tako soočanje s čustvi)  vsekakor tema, ki se zadeva vsakogar.

Na žalost je to sistem, ki ga večina človeštva prakticira vse od mladih let, saj se le tega priučijo od svojih staršev, sorodnikov… in ostalih s katerimi odraščajo.
Tak odnos do lastnih emocij ljudje potem ohranijo večinoma do konca svojega življenja, razen če vmes ne uvidijo, da jim tak način življenja močno škoduje (kar se ponavadi zgodi ob nastopu psihičnih/fizičnih težav).

Največji del potlačenih čustev izvira iz starosti do 10ih let, ko je otrok kot spužva, ki prosto sprejema vse informacije in z njimi povezana čustva iz okolja. Ker je okolje v katerem odraščajo današnji otroci vse prej kot idealno (družinsko in splošno družbeno) so stvari, ki ji otrok v tem obdobju doživi za njega preveč intenzivne da bi jih lahko sprejel in tako sprocesiral, zato jih potlači v svojo podzavest, kar tako ali drugače oblikuje njegovo celotno nadaljne življenje.
Večina njegovih poznejših strahov, stvari, ki ga razjezijo, razžalostijo, spravijo pod stres….ipd. bodo tako odsevi tistih osnovnih čustev, ki jih je doživel v zgodnjem otroštvu in jih ni zmogel prenesti.

Ljudje tako preživijo velik del svojega življenja v stanju, kjer se svojim čustvom stalno izogibajo, saj se jim zdijo preveč grozna, preveč trdna in prevec resnična.
Seveda ima vsak svojo metodo za “umik” pred neželenimi čustvi, a verjetno najpogostejša je sedenje na kavču in gledanje televizije brez prestanka, takoj za njo pa bi lahko uvrstili alkohol, droge in prekomerno ter nezdravo uživanje hrane.

Tako izogibanje pa ima lahko zelo široke in neprijetne posledice za psihično in fizicno zdravje posameznika – od povečane utrujenosti, znižane koncentracije, do psihičnih in tudi fizičnih zdravstvenih težav (po večini raziskav je stres, kar lahko označimo kot potlačene emocije povečini jeze in strahu, razlog za veliko večino zdravstvenih težav – po različnih virih od 70, pa vse tja do 90 odstotkov), ter zasvojenosti z aktivnostjo (npr. televizija) ali substanco (alkohol, pomirjevala…) s katero se čustvom umikamo.

Na srečo pa naše emocije in misli niso nič groznega in se z njimi ni tako težko soočiti. Čeprav veliko ljudi misli, da je čustva skorajda nemogoče izbrisati, je to daleč od resnice.
Če izvzamemo ekstremne dogodke, ki pustijo globoke čustvene rane (smrt bližnjega, hude nesreče,…) in tista primarna nesprejeta čustva iz otroštva (za soočanje s tem delom nas je vsekakor potrebno več časa, a če si ta čas vzamemo so koristi lahko zares velike), je večino vsakodnevnih stresov mogoče premagati relativno preprosto.

Prva in najpomembnejša stvar, ki jo je vredno uvideti je ta, da večina čustev nima trdnejše konsistence kot milni mehurček. Star pregovor pravi – “Strah je votel, okrog ga pa nič ni”, in to je res. Tisto kar izgleda strašno in nerešljivo se zgolj ob našem zavedanju in izkustvu ter pogumu da se z zadevo soočimo spremeni v mir in prijeten občutek sproščenosti, ko se čustvo v živčnem sistemu nevtralizira.

Na začetku je verjetno najbolj preprosto zadevo preizkusiti v praksi:

Obrnite se stran od računalnika in parkrat globoko zadihajte ter sprostite vse mišice v telesu – tako, da greste počasi čez svoje celotno telo, od nog do glave in se ob vdihu zaveste določenega dela (npr. roke) ter vse napetosti v njem, ob izdihu pa to napetost sprostite (pomembno je, da dihate pravilno, s pomočjo trebušne prepone in ne zgolj z zgornjim delom prsnega koša – za več informacij: pravilno dihanje).

Ko ste sproščeni, še naprej globoko dihajte in na dan prikličite čustvo, ki se mu izogibate. Priporočljivo je, da takoj na začetku ne privabite na dan nečesa kar je preveč intenzivno s premočnim nabojem oz. nekaj s čimer imate občutek, da se res nikakor ne morate soočiti (s takimi stvarmi se lahko soočate kasneje, ko boste imeli večje zaupanje vase in boste v vsem skupaj že bolj izkušeni).

Z dihanjem in budnim zavedanjem čustvo “objamemo” kot to lepo razloži Zen menih Thich Nhat Hanh – nevtraliziramo ga tako, da ga sprejmemo, začutimo v celoti in s tem sprostimo. Če ga nismo sposobni začutiti v telesu, je najboljše da ga zgolj opazujemo in dopustimo da je kot je (medtem še vedno globoko dihamo) – to je v večini primerov dovolj, da se čustvo razblini in izgine.

V obeh primerih je (predvsem pri močnejših čustvih, blažja izginejo v par sekundah), lahko potrebno nekaj časa da se emocionalni naboj sprosti, tako da je potrebna potrpežjivost in stalno zavedanje (med celotnim postopkom smo stalno prisotni s čustvom, s pomočjo dihanja pa ohranjamo budno pozornost).

S čustvi so skoraj vedno povezane tudi misli in prepričanja, ki se odvijajo v naši glavi. Le te delujejo kot “hrana”, ki emocijo ohranja pri življenju – zato je med soočanjem smiselno opazovati svoj miselni tok, medtem ko je čustvo aktivno in prisotno v našem telesu.

Vse kar je zdaj še pomembno je to, da, ko se čustvo umiri pogledamo vanj in tako uvidimo vzrok za njegovo prisotnost – tako dobimo informacijo, ki nam jo je potlačena emocija želela sporočiti.
Potrebno je zgolj zavedanje in pripravljenost, da prisluhnemo zgodbi, ki jo ima za povedati – potem lahko ocenimo kako pomembna je zadeva in ali je potrebna reakcija na zunanjem nivoju ali pa je dovolj zgolj sprememba našega pogleda na stvari in notranje sprejemanje situacije.
Primera:
-če smo brez denarja in službe ter se ne trudimo, da bi zadevo kakorkoli spremenili (in se prepričujemo, da nam je vseeno kaj se bo zgodilo), se bodo zelo verjetno v nas pojavila čustva močnega strahu, saj organizem želi preživeti in si zagotoviti varnost za nadaljni obstoj – če poizkusimo ta čustva potlačiti bodo postala še močnejša, vse dokler se ne soočimo z njimi in ne ugotovimo, da nas je strah prav zaradi naše lastne neaktivnosti – strah se bo potem razblinil in nam omogočil energijo za mentalno in fizično aktivnost s katero si bomo poizkusili najti zaposlitev (reakcija na zunanjem nivoju je v tem primeru vsekakor potrebna)
-če pa npr. dežuje in se v nas porodi zelo močna jeza, pa lahko kaj hitro uvidimo, da je potrebno zgolj spremeniti lasten pogled na situacijo in sprejeti zadevo takšno kot je, saj je jasno da vremena ne moremo kontrolirati (je pa v takšnih primerih ponavadi vredno pogledati malo globlje, saj so pretirane čustvene reakcije na malenkosti pogosto odraz vzroka, ki ni viden zgolj na površini naše zavesti)

Z močnejšimi čustvi pa se je načeloma bolj smiselno soočati po delih (ne vse naenkrat) – če privabimo na dan vse naenkrat, se pogosto zgodi da nas čustvo popolnoma prevzame in nam tako prepreči da bi se od njega distancirali, ga opazovali in se z njim soočili. (pri močnejših čustvih lahko uporabimo tudi kakšno bolj učinkovito metodo – povezava: Odpravljanje čustvenih blokad)

*Skozi celoten proces soočanja (ob sprejemanju/opazovanju čustev) je zelo koristno (in večinoma potrebno) globoko dihanje, kar močno pomaga, saj nas zasidra v telo in s tem v sedanji trenutek ter nam omogoči ohranitev budnega zavedanja*

Pri soočanju s potlačenimi čustvi  lahko izberemo dva pristopa
-prvi je, da se soočamo zgolj s tistim, kar pride na dan v našem vsakodnevnem življenju.Če se čustvom ne upiramo in jih začnemo sprejemati, se bo naša podzavest sama od sebe začela odpirati in na dan bo prišlo več in več čustev, ki smo se jim želeli umakniti – vsakodnevne siuacije bodo ta čustva še bolj pripeljale na plano in nam tako omogočile, da se z njimi soočamo sproti in enostavno, brez nekega globokega brskanja po preteklosti
-drugi način pa vključuje globlje in bolj intenzivno soočanje s čustvi iz preteklosti (predvsem iz otroštva), ta pristop je predvsem uporaben, če imamo veliko časa in jasno namero “očistiti” našo podzavest (in s tem seveda močno izboljšati splošno počutje, koncentracijo, psihofizično zdravje, povišati raven naše energije….)
>Verjetno najboljša pa je neka kombinacija obeh pristopov

Koristne povezave:
-Postopek za enostavno odpravljanje čustvenih blokad > Odpravljanje čustvenih blokad
-Kako pravilno dihati  > Pravilno (diafragmatično) dihanje
-Z meditacijo se da učinkovito soočati s potlačenimi čustvi > Kaj je meditacija?

Če vam je članek všeč ga lahko s pomočjo povezav spodaj delite s
prijatelji na Facebooku, Twitterju, Google+…. in pustite
komentar.